Fortes Melita adiuvat

Fortes fortuna adiuvat. Hrabre podpira sreča. Če ne gre, pa jih novinarka. Fortes Melita adiuvat. Novi programski direktor se predstavi. Še en zapis za anale večerovskega panegiričnega delirium tremensa. Znova. Povsem prepričani smo, da je zardeval in se branil pred tovrstno osladno pozornostjo tudi on sam, Mitja Čander. Vsaj vsak pameten bi sklonil glavo.

Večer, ponedeljek, 18.10.2010, stran 5, V ŽARIŠČU , avtor: MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK
--------------------------------------------------------------------------------
PORTRET TEDNA Mitja Čander
Od mladega upa do aduta generacije
Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah
Mitja Čander


Novi programski direktor zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture (EPK) je silno zgodaj in večkrat v svojem 36-letnem življenju prestopal rubikone. Bili so to zmeraj opazni prodori in odločni, javno zapaženi manevri. Neka avtentična altruistična prepričljivost je v njem, v spremljavi z nevsiljivo, mehko, ne na prvi pogled dominantno pojavo. Je predvsem strasten komunikator.

S svojim hendikepom – »nekaj odstotki preostalega vida«', kot piše v avtorefleksivnem eseju Gotski gozd - se spoprijema nedoumljivo drzno. Osupljivo - pri vsem njegovem delu je oster vid imperativ. Vse prebrane in spisane vrstice terjajo najbrž strašen dodatni napor. »Prignati je treba budnost in koncentracijo do samega roba,« pravi. A tudi ko je prvič javno spregovoril o lastni hibi in težavah, je bilo to daleč od patetičnega samopomilovanja. Bila je bolj gesta osebnega osvobajanja. Namerava še pisati o tem.

Pri rosnih enaindvajsetih je bil mladi up slovenske literarne kritike. Mitja Čander je po rodu iz Hoč pri Mariboru, sijajni šahist, tretjegimnazijec s silno odmevno raziskovalno nalogo o postmodernizmu, mladostni strastni navdušenec nad Dragom Jančarjem. Na slovenskem literarnem prizorišču je od začetka osvajal s strastjo do vsega, spoštljivostjo do starega, pa tudi s pretanjenim občutkom za pragmatične plati vsega skupaj. Odlikuje se z nevsakdanjo naklonjenostjo do tradicije, do preteklih generacij. Že zelo zgodaj je bil zrel(ejši), po načinu morda celo star(ikav) za koga. Nikakor ni (bil) med duhovnimi »očetomorilci«', nikoli ni (bil) izključujoč, ne do fenomenov ne do osebnosti. Morda mu je to tudi malce bolj in hitreje razpiralo institucionalne možnosti. Počasi se je znašel v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah, v žirijah za najvišje nagrade, v vseh gremijih, ki odločajo o ključnih kulturnopolitičnih zadevah. EPK je vrhunec tega angažmaja. Zanj mnogi celo menijo, da ga »je škoda«.

Mimo šaha pri Čandru nikakor ne gre. Da je dal svoji knjigi esejev naslov Kuvertirana poteza, ni naključje. Začel ga je igrati štirileten, bil je družinska tradicija. Njegov trener je bil celo sekundant Garija Kasparova. Dosegel je deset naslovov državnega prvaka, imel status vrhunskega športnika. Pri sedemnajstih bi se bil moral odločiti, ali sedem ur na dan ob šahovnici ali izbrati kak drug nešport. Literatura je zmagala, čeprav mu je do naziva šahovskega mojstra manjkalo le nekaj točk. Tudi kasneje ni prekinil s športom, bil je tudi urednik športnega programa na Maršu. -e zmeraj je fuzbalski navdušenec.

Sobivanje »človeka duha«' in kulturnega menedžerja je v čandrovski maniri ena najproduktivnejših mešanic v teh prostorih. Od gimnazijca kritika, ki je objavljal že v Katedri in Večeru, do soutemeljitelja Študentske založbe in snovalca danes kultne zbirke Beletrina, od glasnika neodvisne mladinske kulture do urednika Tribune do člana vladnega nacionalnega sveta za kulturo je pot ambicioznega, polivalentnega fanta s podeželja, ki se odlično znajde na vseh parketih.

Ko je snoval založbo iz nič, je pripeljal kar svojo prijateljsko ekipo iz Hoč. To je bila zanimiva druščina, ki jo je bil zbral okoli hoškega Mladinskega kulturnega zaklonišča in je organizirala festival Hoška prebuja. Ena najprebojnejših knjižnih zbirk Beletrina je Čandrov otrok. Slovi po tem, da je za svojimi avtorji vedno stala.

»Sprehodi po tujih svetovih dajo več veselja do tvojega lastnega,« je rekel nekje. In tudi sam začel izdajati esejistične knjige. Je pripadnik generacije »po koncu velikih zgodb«, ki se ni mogla zbrati okoli koherentne estetike, kot je bilo mogoče v preteklosti, celo še v zelo bližnji epizodi slovenskih postmodernistov. Generacija 70-ih, ki ji pripada, ni nagnjena k akademizmom, teoretiziranju, izrazito je usmerjena v ustvarjanje samo, s čimer pa tudi demantira namige o izčrpanosti literature, nekoč tako popularni sintagmi Rolanda Barthesa. Da je generacija 70-ih definitivno opravila z izpraznjeno literaturo in izpraznjeno eksistenco, kaže tvorno razmerje do vseh kulturnih praks in institucij, talent za organiziranje, vodenje in urejanje. Zmeraj je našel dovolj institucionalnih poti za realizacijo vseh projektov - od javnih predstavitev literatov, programsko jih je pred desetletjem prirejal tudi v Mariboru, do teatra in dramaturgije v njem, dokumentarnega filma in pisanja scenarijev zanj. Predvsem se je vseskozi zavzemal za policentrični pretok kulturnih energij. Programsko je torej že pred desetletjem začel »napletati novo mitologijo o Mariboru«, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.

Da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, je pogumna odločitev in izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti.